Menu
Zapri
Prim. Tone Lah, dr. med.
Prva zasilna bolnišnica na Jesenicah je bila zgrajena vzporedno z graditvijo železarne in prvih stanovanjskih hiš v letih od 1880-1890. Stala je v bližini industrijskega magazina, podobna je bila stanovanjskim hišam, kakršne so bile takrat v naselju Podmežakla. V njej je bilo prostora za 10 postelj.
Načrt prve bolnišnice
Vzajemnost in solidarnost je družila delavce in prvi so se v bratovščini združili rudarji. Obolelim kolegom so dajali posojila in pomoč v primeru nezgod. Pozneje so to vsebino razširili na podpiranje invalidov, njihovih vdov in sirot. Nastale so preskrbovalne blagajne, iz teh pa so kasneje izšle bratovske skladnice.
Delo v tovarni je bilo naporno in nevarno, združeno s številnimi nesrečami in obolenji. Premikači so bili v nevarnosti zlasti pozimi zaradi zdrsov na poledenelih tirih, v topilnici in valjarni je bilo veliko opeklin, v šamotarni so obolevali za silikozo, delavcem v kamnolomu je prah nažiral pljuča. Potrebovali so bolnišnico.
Staro jeseniško bolnišnico je začela graditi bratovska skladnica v letih1895-1896. Desetletje pred tem obdobjem je lastnikom fužin na Gorenjskem, Zoisom in Ruarjem, zmanjkovalo železove rude in finančni vložek nemškega kapitala je leta 1888 spremenil Jesenice v moderno industrijsko središče; zgradili so predelovalne obrate, valjali železo in žico, povezali so se s plavži v Škednju pri Trstu.
Veliko je bilo bolnikov z opeklinami, kožnimi boleznimi, revmatizmom, tuberkulozo. Bolnike, ki so imeli težave s slepičem ali kilo so vozili do leta 1939 z vlakom v Kandijo pri Novem mestu. Za prevoze poškodovanih delavcev z mesta nesreče do bolnišnice so uporabljali poseben voziček, za katerim so po makadamski cesti skozi Javornik s strahom tekli tudi ženske in otroci.
Hrana v stari bolnišnici je bila dobra, za veliko obolelih boljša kot doma. Imeli so 5 obrokov, nekateri pa tudi dieto. Za razsvetljavo so uporabljali tlivko, ki je dajala vijolično svetlobo, sobe pa so ogrevali s pečmi. Bolnišnica je imela svojo pralnico, prali so na roke, tudi povoje, katere so pozneje bolniki pomagali zvijati.
Po končani 1. svetovni vojni je začelo naraščati število delavcev, zaradi potrebe je vodstvo bratovske skladnice bolnišnico leta 1923 povečalo na 50 bolniških postelj. Pomanjkanje prostorov se je nadaljevalo, leta 1929 se je zgradil prizidek za pisarniško in pomožno osebje, leta 1931 pa se je pri bolnišnici zgradila posebna zgradba za zdravljenje nalezljivih bolezni.
Razširitev železarskih obratov na Jesenicah in Javorniku ter povečanje zavarovancev bratovske skladnice na 2000 in svojcev na 3000, so oblikovali stališče, da bolnišnica več ne ustreza zahtevam zdravstvene službe in da je potrebno zgraditi novo. Izoblikovala se je odločitev, da bo nova bolnišnica zgrajena na zahodnem delu Jesenic in da bo imela 120-130 postelj in bo služila samo članom bratovske skladnice in njihovim svojcem. Stroške so takrat ocenili na 7 milijonov dinarjev. Slovesno so položili temeljni kamen ter vzidali spominsko listino dne 27. julija 1940.
Po nemški zasedbi Gorenjske je bratovska skladnica prešla pod Blagajno socialnega zavarovanja za zasedeno ozemlje na Kranjskem in Koroškem, katera je odstopila nedograjeno bolnišnico državni upravi. Nemci so povečali načrte iz 120 na 180 postelj in iz prvotnega namena je začela nastajati splošna bolnišnica.
Po končani vojni je postal gradbeni gospodar bolnišnice Republiški zavod za socialno zavarovanje. S ponovnim delom so pričeli v drugi polovici leta 1945, imeli so težave z instalacijskim materialom ter z nabavo notranje opreme. Novo bolnišnico so svečano odprli 11. aprila 1948 leta.
Ob otvoritvi so bili mnenja, da je nova bolnišnica najmodernejša v srednji Evropi, zagotovo pa takrat najlepša v Sloveniji. Po izpopolnitvi strokovnega kadra in po nabavi opreme in inštrumentarija je počasi napredovalo tudi delo. Kmalu je bilo 57 kirurških, 78 internističnih in 61 ginekološko-porodniških standardnih postelj premalo, uporabljale so se zasilne postelje z namestitvijo v dnevnih prostorih, ki so iz 160 standardnih postelj povečale kapaciteto na 240, ki so bile zasedene skoraj 100%. Improvizacija otroškega oddelka z 31 posteljami ni ustrezala zahtevam in je narekovala načrtovanje za dograditev. Oblikovale so se dejavnosti skupnega pomena: laboratorij, lekarna, fizioterapija, transfuziološka postaja. V letu 1957 je bila zgrajena tudi stanovanjska stavba, ki je reševala problem kadrovske fluktuacije in omilila učinke potrebne permanence.
V tem času je bilo zaposlenih 167 delavcev, od tega 3 zdravniki specialisti in 5 specializantov, magistra farmacije, 2 medicinski sestri, 3 inštrumentarke in 8 babic, fizioterapevtka, rentgenski tehnik, laborantka, 40 bolničarjev, 38 bolniških strežnic, 6 administratork, 13 delavcev v kuhinji, 32 v tehničnem sektorju in 5 na upravi.
Ob koncu prvega desetletja je bilo letno sprejetih na zdravljenje že čez 7.000 bolnikov, zmanjševala se je že ležalna doba pod 11 dni, opravljenih je bilo 2.800 operacij, 850 porodov, 9.000 rentgenskih pregledov in 5.000 slikanj, 4.400 transfuzij ter 45.000 laboratorijskih preiskav.
Veliko drugega dela je bilo opravljenega v tem času. Gradbeno ne povsem dokončana bolnišnica, manjkajoča oprema, neustrezni materiali so zahtevali veliko delovnega in finančnega angažiranja: dopolnila se je medicinska oprema, zamenjala se je pološčena posoda s porcelanom, nabavil nerjaveč jedilni pribor, zamenjale so se stare odeje, kupile tople bolniške halje, pernate blazine. Prepleskalo se je celo poslopje in pohištvena oprema, zgradila nova vratarnica in dogradila ograja.
Na koncu je v poročilu uprave zapisano: »Z gradnjo, s povečanjem kapacitete obstoječih oddelkov in z otvoritvijo novih oddelkov bi se zdravstvena služba še izboljšala in zadovoljila vse, ki bodo iskali zdravja v naši ustanovi.«
Obdobje drugega desetletja naše, že ne več povsem nove bolnišnice, oblikuje spoznanje, da v tem obdobju ni bilo večjega družbenega investiranja, ki bi zadoščalo za normalno prilagajanje novim nalogam in sodobnim metodam dela bolnišnične dejavnosti. V teh letih se je za 25 % povečalo število sprejetih bolnikov. Delno je to omogočila v letu 1964 opravljena adaptacija otroškega oddelka v stanovanjski stavbi s pridobitvijo 46 otroških standardnih postelj, kjer so se tudi istočasno prilagodili prostori za potrebe lekarne, rehabilitacije, uprave in Srednje zdravstvene šole. Tako je imela ob konca tega obdobja bolnišnica 288 postelj, za 100% se je tudi povečalo število zaposlenih.
Pridnost in iznajdljivost ter izredna finančna pomoč z dotacijami so kljub zdravstveni finančni politiki tistega časa omogočili določene izboljšave in nabave, ki so pripomogle pri delovanju bolnišnice. Po omenjeni adaptaciji stanovanjske zgradbe so se prilagodili prostori rentgena in sušilnice, zgradilo se je poslopje z delavnicami in garažami, nakupilo se je nekaj stanovanj, tudi za počitniško hišico je ostalo nekaj denarja.
Tretje desetletje nove zgodovine bolnišnične dejavnosti na Jesenicah označujejo močne kadrovske, strokovne in infrastrukturne prilagoditve zahtevam, ki so jih narekovali zakonodaja, zaledje s povečano delovno in turistično migracijo in posledičnim travmatizmom in obolenji.
Zakonodaja je sprožila načrtovanje in izvedbo ambulantnega polikliničnega trakta, v katerega prostore so bili vdeti tudi laboratorij in lekarna ter moderna kuhinja. Gradnja je trajala predolgo, vmes je bila večkrat prekinjana zaradi mačehovsko namenjenih družbenih sredstev in igric odločujočih subjektov.
Koncentrirale in opremile so se enote za intenzivno nego na posameznih oddelkih.
Prva ginekološka laparoskopija se je opravila 1968 in je bila tudi prva v bivši Jugoslaviji.
Ob posodobitvi radiološkega oddelka 1973 se je realizirala nabava novega glavnega rentgenskega aparata s TV verigo, v istem letu se je pridobil prevozni rentgenski aparat in v letu 1977 še operacijski C lok ter mamograf.
Strokovni razvoj je zahteval tudi ustrezno kvalificirano in številčno kadrovsko zasedbo. Naneslo je, da se je s to preobrazbo v naši bolnišnici pričelo obdobje prave menjave generacij, ki je na vseh segmentih zahtevala ustrezne strokovno usposobljene kapacitete. Temu vzporedno se je prilagajala tudi vsebina dela, osvajale so se nove metode dela na vseh področjih bazičnih oddelkov. Zdravnikov pa vedno ni bilo dovolj, od 1973 do 1976 je kirurško službo izmenjaje reševalo 20 kirurgov iz Ljubljane.
24.11.1977 postane naša bolnišnica temeljna organizacija združenega dela v sklopu SOZD-a Gorenjskega zdravstva.
Končno je bil poliklinični objekt 8.3.1980 predan svojemu namenu. Trpki priokus gorenjske mačehovske zdravstvene politike se je poplaknil z zdravico in pridobitvami prepotrebnih novih ambulantnih prostorov, ki so v svoji novi podobi vlili v nas veliko mero strokovne in poslovne samozavesti. Pod isto streho smo kmalu pridobili dermatološko, okulistično in otološko ambulanto, kirurška ambulanta se je rešila spon majhnosti, utesnjenosti in strokovne ogroženosti, endoskopska dejavnost se je vsebinsko in količinsko razširila, določeno varnost je nudil urgentni blok.
Oddelki so se bolj poglobljeno strokovno usmerjali, vzporedno temu so se prilagajali odseki po bolniških traktih in ustrezne usmerjene ambulantne in kabinetne aktivnosti, od katerih so zagotovo v letu 1981 zelo pomembni začetki ehokardiografije in obremenitvenega testiranja, kot tudi strokovna in analitična laboratorijska dejavnost z modernimi aparaturami.
Pomembnejša pridobitev tega obdobje je dializni center, ustanovljen 3.3.1982 kot deseti center v Sloveniji, sprva s 4 dializnimi mesti in kmalu je vse večje število dializnih bolnikov narekovalo prilagoditve.
Otološki oddelek je bil ustanovljen leta 1959, od leta 1968 priključen jeseniški bolnišnici, 1984 pa iz ZD Kranj preseljen v prostore ukinjenega rehabilitacijskega oddelka.
Z vstavljeno prvo kolčno endoprotezo v letu 1984 so se postavili temelji ortopedske dejavnosti. Artroskopija v letu 1985 predstavlja prvo kirurško endoskopsko operacijo. Mikrokirurška tehnika je bila 1986 uspešna pri replantaciji goleni. Med prvimi v Sloveniji uvedejo ultrazvočne preglede kolkov novorojencev
Stroka je zahtevala tudi ureditev prostorov za intenzivno zdravljenje, zato se je 1985 adaptirala Centralna intenzivna terapija s 5 ležišči in za takratne potrebe in možnosti še z dokaj ustrezno opremo in aparaturami. Pričela se je postopna adaptacija bolnišničnih oddelkov na višji higiensko-bivalni in delovni standard.
Funkcionalno neustrezni pogoji kirurškega operacijskega bloka, kjer sta se k prvotni centralni operacijski dvorani priključili še dve adaptirani operacijski sobi, potrebni zaradi vse večje potrebe po operativnih posegih, so že od začetka obdobja 80-ih let opozarjali na ureditev, ki bi bila ustrezna le z novogradnjo. V ta kompleks bi sodili še centralna sterilizacija in intenzivne terapije. Predlog se je v nadaljevanju ponavljal v vsakem letnem poročilu in večkrat na ustreznih forumih. Brez komentarja.
Standardizirani oddelki, številčna in kvalitetna kadrovska zasedba, dobra interdisciplinarna vsebina in primerljiva uspešnost strokovnih aktivnosti je v tem desetletju pridobila bolnišnici zaupanje prebivalstva in z večanjem delovnega programa tudi status prave regijske bolnišnice. Poglobljeno so se začeli uveljavljati temelji bolnikom prijazne bolnišnice, k čemur sta zagotovo veliko prispevala tudi otvoritev povečanega radiološkega oddelka leta 1992 in na novo nadgrajenega, sončnega in prostornega otroškega oddelka v letu 2000. Dolgo pričakovana in strokovno prepotrebna CT aparatura je od leta 1996 pomembno spremenila in dopolnila radiološko diagnostiko in močno izboljšala presojo urgentnih stanj.
Zdravstvena nega je iz leta v leto pridobivala na svoji usmerjeni in standardizirani vsebini, katera je postala obeležena tudi z razvojem lastne dokumentacije in ciljem, da se zagotovi vse večja odgovornost in kakovost za svoje delo.
Razvoj informacijske tehnologije od leta 1990 je temeljito spremenil način medicinskega in finančno-knjigovodskega poslovanja in našo bolnišnico, kot pionirsko ustanovo na tem področju, uveljavljal kot učno ustanovo.
Z osamosvojitvijo so se na področju zdravstvenega varstva sprejeli pomembni zakoni, ki so spremenili način organiziranja, izvajanja in financiranja zdravstvene dejavnosti. Program je sprva določila gravitacija in se je razdelil po posameznih dejavnostih, preseganje tega pa ni bilo finančno pokrito. Šele leta 1998 so se vpeljali standardi, ki bi naj pravičneje delili sredstva in zagotovili enakomeren kakovostni obseg zdravstvenih storitev vsem zavarovancem, žal to ni veljalo za našo bolnišnico, ki je bila iz preteklosti kronično finančno podhranjena, posebno še glede na strokovno-poslovni razvoj zadnjega desetletja.
Pravice, dolžnosti in način nagrajevanja zaposlenih se je uredil s Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega varstva iz leta 1991. V letu 1994 smo prešli na 40-urni delovnik, s tem povečali število dni dopusta, pogodbe pa so to kompenzirale z manjšim številom zaposlenih. Število sprejetih bolnikov je bilo blizu 12.000, omejevale so ga pogodbe in prostorske kapacitete, počasi se je tudi zmanjševala povprečna ležalna doba. Istočasno pa je skokovito porastlo število ambulantnih pregledov, na koncu obdobja je bilo pregledanih že skoraj 80.000 bolnikov, kar je bilo za 10.000 pregledov več, kot na začetku tega 50-letnega obdobja naše bolnišnice.
PACIENTI & OBISKOVALCI |
BOLNIŠNICA |
PRAVNA OBVESTILA |
|
SLEDITE NAM |
2018 © Splošna bolnišnica Jesenice
Vse pravice pridržane.
Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje
Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.